Aktualni prvi podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Sodržnik je eden od treh kandidatov, ki se bo 16. decembra na volilni skupščini potegoval za mesto predsednika OKS. V pogovoru za STA je izpostavil skrb za vse vidike slovenskega športa - od vrhunskega do lokalne ravni in športa za vse - kot recept za njegov nadaljnji razvoj.
"Kot rad rečem, noben vrhunski športnik ni zrasel na drevesu, ampak je vsak začel v zadnjem vaškem klubu," je izpostavil Sodržnik, ki od leta 1992 vodi Športno zvezo Ljubljana. Zato meni, da je treba skrbeti za kondicijo klubov, ki skrbijo za pomemben delež prostovoljcev v športu, pa tudi za nadaljnjo podporo lokalnih skupnosti, ki skupaj prispevajo največ javnih sredstev v šport.
Ravno v obstoječi vlogi podpredsednika OKS, odgovornega za šport za vse, vidi svojo glavno prednost v razmerju do preostalih dveh kandidatov, predsednikom Rokometne zveze Slovenije Franjem Bobincem in kolegom podpredsednikom OKS Tomažem Barado. "Zagovarjam celovitost slovenskega športa, v katerem vidim vrhunski šport in šport za vse kot dve nogi enega telesa," je za STA opisal svoj pristop.
Med drugim ocenjuje, da bi morali vsi trije kandidati za predsednika OKS združiti moči v odnosu do države pri udejanjanju obljube politike o podvojitvi letnega proračuna za državni program športa z zdajšnjih 26 milijonov evrov. Zato ga skrbi smer kampanje pred volitvami OKS: "Jaz sem že na tiskovni konferenci opozoril, da se dogajajo neetična dejanja, tudi grožnje," je ponovil glede nabiranja podpore med kandidati in dodal, da je proti takšnemu načinu delovanja, saj je treba razmišljati tudi o času po volitvah.
"Mi si nekega sektaštva v športu ne moremo privoščiti. Moramo delati v njegov dobrobit, saj smo na posameznih položajih ne zaradi sebe, ampak zaradi športnikov, športa in vseh ostalih," je ocenil in dodal, da na srečo po njegovih informacijah vroča kampanja še ni bila pretirano zaznana izven športnih krogov.
Kot prioritetni ukrep vidi odpravo pred desetletjem sprejetega kriznega 10-odstotnega davka na vplačila v klasične igre na srečo, kar država kljub pozivom OKS v zadnjih letih ni izvedla. "To bi v Fundacijo za šport takoj prineslo 15 do 20 odstotkov dodatnega denarja," je dejal.
Pomembno rešitev vidi tudi pri pripravi naslednjega nacionalnega programa športa. Obstoječi poteče prihodnje leto, veljavnost bi podaljšali za leto ali dve, po široki javni razpravi pa v novega vključili tudi ambiciozne cilje za financiranje. "Po zadnjih podatkih za leto 2021 v Sloveniji vložek v šport iz vseh treh javnih blagajn znaša približno 65 evrov na prebivalca, v novem programu bi lahko dosegli 150 evrov."
Sodržnik pri takšnem pristopu vidi številne prednosti, tudi lažje načrtovanje na lokalni ravni, saj bi, kot je navedel, "župani in lokalni svetniki lažje zasledovali uravnoteženo porabo v razmerju do ostalih izdatkov".
Izpostavil je tudi potrebo po sistemskem pristopu za zagotavljanje sredstev za organizacijo mednarodnih tekmovanj v Sloveniji. "Čeprav ne morem zameriti predsednikom nacionalnih zvez, da se borijo vsak po najboljših močeh, ampak ko vsak posebej prosi za denar od države za to ali ono prvenstvo, seveda to pomeni, da politika to zazna in težje uspeš z nekim strateškim pristopom", je opozoril.
"Denarja je načeloma zmeraj premalo za vse. Ravno zato bi namesto borbe za sredstva iz zdajšnjega žaklja predvsem morali skrbeti, da bomo zagotovili več denarja za nacionalni program športa," ocenjuje.
Glede organizacije mednarodnih dogodkov v Sloveniji je trdno prepričan, da je Slovenija sposobna organizirati tudi zimske olimpijske igre skupaj z Avstrijo in Italijo. "Skupaj imamo tako rekoč že vso potrebno infrastrukturo za res prve prave zelene OI," je izpostavil.
Predlaga tudi ustanovitev tako imenovanega olimpijskega središča. Tam bi lahko imelo svoj sedež več različnih panožnih zvez, ki bi imele tudi vse potrebne podporne servise vključno s pravno, računovodsko in tehnično pomočjo, po vzoru nekaterih tovrstnih centrov v tujini. Pri tem bi zvezam omogočil brezplačne prostore, za katere bi morali plačati le stroške.
Glede urejanja pravic športnikov pa je izpostavil, da bi morali dopolniti pravilnik za zaposlovanje športnikov v državni upravi, tako da bi lahko zaposlovanje omogočili tudi športnikom v kolektivnih športih. "Sicer tu nimam čudežnega recepta, kako to izvesti, zato se je potrebno sestati najprej s panožnimi zvezami in z državo ter najti primeren način."
Na področju vključevanja otrok v šport je izpostavil, da je na strani tistih, ki nasprotujejo prezgodnjemu usmerjanju. "Moje mnenje je, da bi morali otroci do 12. leta poskusiti čim več različnih športov ... Potem se bodo pa že sami odločili, kam bodo šli," je dejal in izpostavil vlogo zvez pri tem. Dodatno se mu zdijo koristne kampanje za osveščanje staršev o zdravem spodbujanjem otrok pri udeležbi v športu.
Sodržnik je dejal, da vidi potrebo tudi po širši raziskavi o vključenosti prebivalstva v šport in rekreacijo, saj se Slovenija v zadnjih letih zanaša na podatke Eurobarometra. A ocenjuje, da so Slovenci kar dobro ozaveščeni o zdravem načinu življenja in so v zgornji polovici evropskih držav.
Sicer pa tudi sam veliko časa posveča športni aktivnosti. "Bi še več, pa ne smem, ker sem imel težko poškodbo kolena, zaradi česar nogometa ne upam več igrati. Zato sem zaprisežen tenisač," je dejal dolgoletni športni funkcionar, ki je v preteklosti med drugim deloval pri hokejskem in nogometnem klubu Olimpija pa tudi kot začasni krizni predsednik Hokejske zveze Slovenije, danes pa je med drugim zakladnik mednarodne zveze športa za vse TAFISA in podpredsednik Svetovne zveze za delavski šport WFCS.
V svoji športni karieri je najbolj ponosen na uvedbo novega državnega praznika, dan slovenskega športa. Prav tako na ustanovitev obeh ljubljanskih klubov, predvsem pa na reševanje Hokejske zveze v času finančnih težav leta 2008. Kot je ob tem ocenil, so takrat v dogovoru s slovenskimi klubi organizirali hokejsko ligo Slohokej, da je hokej lahko ob velikih dolgovih sploh preživel.
